Film in video torej ne pomeni nič drugega kot to, da na zaslonu predvajamo vsaj 20 slik na sekundo.


Gledanje filmov je postala zelo priljubljena cenena zabava, ki so jo poimenivali kino.
Fimska industrija še danes predstavlja eno ključnih panog gospodarstva. V mestih so gradili velike konodvorane. Nekatere so lahko sprejele tudi več tisoč gledalcev. V kino si lahko šel tudi kar z avtom.






Obdobje nemega filma

Prvih trideset let kina zaznamuje obdobje nemega filma. V kino dvorani je bil vedno prosten tudi glasbenik, ki je z igranjem na kak inštrument spremljal dogajanje na projekciji. Največkrat je igral na klavir. V velikih dvoranah so se lahko uporabljale tudi orgle - podobno kot v cerkvi, le da so te imele nekaj dodatnih zvokovnih učinkov za popestritev filmskega dogajanja. Dogajanje na platnu pa je lahko spremljal z zvokom tudi cel orkester.


Nemi film iz leta 1926, ker je zvočno dogajanje ponazorjeno z orglami.
 
Ko so po prvi svetovni vojni uspeli sinhronizirati zvok s sliko in na filmski trak dodati tusi podatek o zvoku, se je filmska industrija še bolj razvila.


Slika prikazje kako je bil k slikam pripisan zvok. Sled spominja na "sliko" zvoka iz programa AudaCity.

Po drugi svetovni vojni se je sicer počasi a vztrajno pričela uveljavljati televizija.
Elektronsko prenašanje slik je dopolnilo že znan način  prenosa zvoka (radio).



Želja po zapisovanju in shranjevanju predvajane slike preko televizije je pripeljala do video predvajalnika.

S pojavom zabavne elektronike so se filmski projektorji počasi umaknili video predvajalnikom. Tudi ti se umikajo vedno manjšim računalnikom in nenazadnje mobilnim telfonom. Vse te naprave se obanašajo kot predvajalniki vido zapisa.




VIDEO IN RAČUNALNIKI

Predvajanje in ustvarjanje videa je

Danes skoraj vsi novi telefoni znajo posneti sliko in snemati video v ločljivosti QHD imenovani tudi 4K oz. UHD - 8K tehniki...

Računalniške slike so vedno povezane z velikostjo (formatom) in številom barv. Od teh dveh poadtkov je odvisna tudi velikost slike, ki jo mora naložiti in obdelati računalnik. Povprečna slika SD formata zavzame v jpg zapisu 250 kb. Slika v polni HD ločljivosti pa 1Mb. Glede na to, da mora biti v videu prikazanih vsaj 20 sličic v sekundi, da človek ne opazi, da gre za prevaro, bi to pomenilo, da bi bila sekunda videa velika vsaj 5Mb v SD in 20 Mb v HD (minuta SD 300 Mb, minuta HD 1,2 Gb). Celovečerni film dolg 90 minut bi torej zhteval 27Gb SD in 108Gb HD... (povprečni trdi disk v računalniku ima danes 1Tb prostora, če pa imam vgrajene htre SSD pomnilike pa nekoliko manj). Za tako veliko količino podatkov so današnji diski prepočasni. Celo predvajanje  iz SSD enote bi bilo z zatikanjem.

SD 720x576


HD 1920x1080

Zaradi omenjenih težav pri videu uporabljamo nekaj zvijač, ki so zajete v kodekih. Z njimi računalnik slike poveže v video in pri tem nekaj slik ohrani v celoti, druge pa zelo pomanjša in dele na sliki naredi prosojne. (Prosojni postanejo deli, ki so na predhodni sliki in naslednji sliki ostali nespremenjeni). V bistvu tako izločimo dele slike na katerih so spremembe (gibanja predmetov) in le te potem nanizamo na osnovno sliko. Takšne slike zajemajo ponavadi le 5% velikosti osnovne slike.

Več o kodiranju

video posnetkov najdete v sestavku o video kodeku.


SNEMANJE in MONTAŽA VIDEA

Video posnetke lahko v današnjih časih ustvarimo z večino naprav, ki imajo kamero (prenosni računalniki, tablice, telefoni, lahko pa za snemaje uporabimo tudi fotoaparate in kamere - ti imajo ponavadi boljše objektive in so posnetki kvalitetnejši.

V vsakem primeru je pomembno, da se odločimo kako velike (število točk - pik) posnetke bomo naredili.
Vse naprave za snemanje imajo več nastavitev velikosti in kakovosti zajemanja.

Nekaj primerov nastavitev na telefonih:


Velikost


Kakovost


Enostavnejše nestavite:


Ko so video posnetki narejeni, jih je potrebno prenesti v računalnik. Največkrat preko USB vmesnikov neposredno iz naprave. Prenesemo jih lahko tudi nepoosredno s spominske kartice s pomočjo čitalnika kartic. V preteklosti se je video v kamerah zapisoval na kasete, zato so morale kamere imeti posebne vmesnike - FireWire. Te v banašnjih časih nadomešča USB3.

Če video signale zajemamo iz večih kamer, ali če snemamo zvok s posebnim snemalnikom, je dobro če ustvarimo sinfronizacijsko točko. Lahko uporabimo "klapo" kjer na posnetku slišimo pok na videu pa vidimo sliko udarca.


Če bo naš video vseboval še kakšne druge elemente, (slike in dodatne zvoke) si jih prav tako priskrbimo in shranimo na računalnik.


Programi za odelovanje in montažo video posnetkov

Slika prikazuje Winodovs MovieMaker



Slika prikazuje brezplačni urejevalnik OpenShot



DaVinci Resolve je zelu učinkovit urejevalnik ki je namenjen zelo resnemu delu. Tudi brezplačna različica (beta) omogoča veliko učinkov.



Programov za obdelavo videa je veliko. V večini pa so sestavljeni na enak način. Razlika med njimi je v pristopu obdelave in natančnosti. Ceno jim dvigujejo vgrajeni vizualni učinki in hitrost obdelovanja. Velikokrat te programe dobimo skupaj z video kamerami v kakšni okrnjeni verziji.

Vsak od teh programov je sestavljen iz vsaj treh delov in tudi urejanje videa poteka v treh korakih.

1. Prvi del poskrbi za uvoz video posneka, fotografij in zvočnega posnetka - medijske datoteke (ta del se imenuje video in avdio dekoder).

2. Sledi časovna os (lahko tudi snemalna knjiga) kamor naložimo prej uvožene medijske datoteke. V tem delu medijskim  datotekam lahko spremenimo dolžino, barvo... lahko dodamo vizualne in zvočne učinke, dodajamo lahko grafične elemente in napise, spremenino in dodajamo glasbo in zvočne učinke.

3. Na koncu pa je potrebno vse to, kar smo pripravili v časovni osi, presneti v vsaj 20 sličic na sekundo z dodatnim zvokom. Pri tem pa je najpomebnejše, da končna datoteka ni prevelika in da so sličice in zvok kvalitetne.
(Uporabnik lahko ponavadi izbere kako velike naj bodo sličice, saj je predvsem od tega odvisna velikost video datoteke.)
Za to poskrbi kodirnik video datotek, ki naš video zapiše v enem od standardov (Dvix, Xvid, MPEG4-H263, AVC-H264...). Dodati je potrebno še zvok. Video posnetek lahko ima več zvočnih stez - različen jezik, zvok s komentarji.... Zvočni zapisi so lahko v znani obliki MP3 (stereo) ali večkanalnem AAC.  Priložimo lahko še nekaj podnapisov in kak druge pdatke za krmarjenje. Nato sledi še zadnja faza, ko mora program vse sestaviti v eno datoteko. Tej fazi rečemo "zvijanje". S tem nastane video zapis, ki ima končnice: avi, mp4, mov, mkv...

Programi za zmanjševanje oz. hitro urejanje medijskih datotek

Večkrat se zgodi, da posnamemo video s telefonom in so ti posnetki predolgi, obrnjeni na glavo, v napačnih (različnihh) velikostih, zvok je prešibek...
V takem primeru je zelo primerno uporabiti katerega od programov, ki te napake odpravijo.

Na šolskih računalnikih imamo v ta namen nameščen program Format Factory.
Z njim je lahko spremijamo video formate po velikosti videa, številu sličic, načinih kodiranja, glasnosti pripetega zvoka...
Video lahko obrežemo, skrajšamo, obrnemo...

Poleg obdelav videa se lahko s programom lotimo tudi zvočnih in slikovnih datotek.
Program zna opraviti tudi s posnetki na CD - audio, DVD, ter BlueRay medijih.

Vsekakor program, ki ga nekdo, ki se vsaj malo ukvarja z mediji, mora imeti na računalniku.



Torej... če imate na računalniku veliko raznih filmov, ki vam zavzemajo diskovni prostor je razmislek, ali jih morda ne bi pretvorili v nek manj požrešen format (recimo iz DVD'jevega MPG'ja v AVC), še kako na mestu.
(Ocena: 1 ura  DVD videa 720x480 (oz. 720x576) je okoli 1,5 Gb, 1 ura AVC primerljive velikosti (AVC 480)  le okoli 350 Mb).


Naloga 1:

   Paket krajših medijskih datotek za domačo uporabo  (zip format)