Samodejno igranje ištrumentov in izvajanje glasbe brez človeka je bil vedno izziv.

Z vsakim računalnikom, ki je opremljen z zvočno kartico lahko odigramo ali ustvarimo glasbo. Datoteke, ki jih programu posredujemo so zbirka navodil s podatki kdaj, s katerim instrumentom in v kašni višini tona naj računalnik predvaja nek zvok. Takim datotekam rečemo MIDI datoteke.

V zgodovini so tak pristop uporabljali pri glasbenih skrinjicah in mehanskih instrumentih - najpopularnejši je bil klavir, ki je imel poseben sistem za igranje glasbe zapisane na valju ali preluknjaanem papirju.


Električni in elektronski inštrumenti, ki simulirajo zvoke pravih inštrumentov

S pojavom telegrafa (komunikacija z morsjevo abecedo - zvočnimi signali) se je pojavila potreba po večih različnih tonih, s katerimi so se komunikacije opravljale. Tudi pri telefoniji se potrebujejo določeni zvočni signali. V zgodnji dobi telegrafa in telefona so za ustvarjanje takih signalov uporabljali zobata kolesa. Prvi sintetizatorji zvoka so delovali na tak način. Napravo je iznašel Thaddeus Cahill 1897 leta

V Ameriki so ustanovili podjetje NY electric music company, v katerem so bili zaposleni glasbeniki, ki so igrali na tak velik inštrument. Glasbo so potem prenašali  preko telefonskih žic in so jo ljudje poslušali preko telefona. Slišal pa si jo lahko tudi v hotelskih sobah, lokalih in posebnih dvoranah. Podjetje je inštrument imenovalo Telharmonium. Tehtal je več kot 200 ton.



Ljudje so že v časih okoli leta 1900 oboževali takšno vrsto zabave in bili pripravljeni za poslušanje preko telefona plačati veliko denarja. (Tako kot danes poslušamo vse več glasbe s telefonom.)

Doba lektronskih vakumskih cevi - elektronk.



S pojavom elektronke so pričeli razvijati ojačevalnike in elektronske sintetizatorje. Glavna predstavnika sta bila Theremin in Ondes Marteot.
Theremin je zvenel podobno kot naš inštrument, ki mu rečemo "pojoča žaga".



Elektronka pa se je kot ojačevalnik pojavila tudi v inštrumentih z zobatimi kolesci. Razvile so se električne orgle - Hammond.
Te so z raznimi elektronskimi filtri lahko ponazorile zvoke veliko inštrumentov. Najbolje pa so ponazorile zvoke cerkvenih orgel.
S primernim ojačevalnikom in zvočniki je bil to dosti cenejši inštrument. Njihov zvok je napolnjeval veliko cerkva (še danes se najdejo kakšne).





Razvoj elektronskih inštrumentov se je nadaljeval in vedno bolj so bili uporabljani  tako v zabavni kot resni glasbi.
Najvidneši predstavniki v zgodovini glasbe so bili: Kraftwerk (nemška glasbena skupna - delovati so pričeli okoli leta 1970) in Jean Michael Jaree.

(Klikni na spodnji sliki!)

      

 
Sliki prikazujeta klasicni sintetizator zvoka s katerimi se še danes ustvarjajo razni zvočni učinki.

  Zvoki, ki jih s klasičnimi sintetizatorji lahko ustvarite.

S pojavoma računalnika pa se je dalo te instrumente tudi upravljati. To danes storimo z datotekami MIDI

MIDI datoteke lahko predvajamo tudi skoraj na vseh elektronskih glasbenih inštrumentih, če omogočajo priklop USB ključka ali pa imajo vgrajen kakšen drug spominski medij* (sintesizerjih, digitalnih klavirjih, harmonikah z MIDI dodatkom...).
Če inštrument nima pomnilnika, ga lahko povežemo z drugimi inštrumenti ali računalnikom uporavljamo z njim na daljavo. Inštrumente povežemo s posebnim kablom. V današnjih dneh pa največkrat kar preko USB vmesnika.



* V šoli imamo vglasbeni učilnici Clavinovo, ki ima disketno enoto. Z disket z MIDI datotekami lahko klavir prisilimo, da samodejno odigra melodijo z vsemi razpoložljivimi zvoki tega instrumenta.

Ustvarjanje glasbe z računalnikom ima zelo dolgo tradicijo.

Še preden se je uveljavil MIDI, so zvoke iz računalnikov zvabljali s pomočjo modularnih datotek, ki so poleg podatka o glasbi (kdaj naj se kaj sliši) s seboj prenašali tudi zvene teh instrumentov (tem pravimo sempli - zvočni vzorci). Programi za predvajanje in ustvarjanje takih datotek so še vedno med nami in se veliko uporabljajo. Eden takšnih je SunVox, ki predvaja zvočne datoteke s priponami MOD, S3M, SMP... Nasplošno takim programom rečemo sekvencerji.

Programi za urejanje glasbe z računalnikom pa so prinesli tudi možnost izpisa notnega zapisa s tiskalnikom.
V preteklosti se je največkrat notni zapis pisalo ročno ali pa so uporabljali poseben pisalni stroj. Pisanje not je bilo, v primerjavi s pisanjem na pisalni stroj za besedilo, zelo zamudno.