Samodejno igranje
ištrumentov in izvajanje glasbe brez človeka je bil vedno
izziv.
Z
vsakim računalnikom, ki je opremljen z zvočno kartico lahko odigramo
ali ustvarimo glasbo.
Datoteke, ki jih programu posredujemo so zbirka
navodil s podatki kdaj, s katerim instrumentom in v
kašni višini tona naj računalnik predvaja nek
zvok. Takim datotekam rečemo MIDI
datoteke.
V zgodovini
so tak pristop uporabljali pri glasbenih skrinjicah
in mehanskih instrumentih - najpopularnejši je bil klavir,
ki je imel poseben sistem za igranje glasbe zapisane na valju ali
preluknjaanem papirju.
Kako
so taki inštrumenti delovali si lahko pogledate na
naslednjem video posnetku.
Tudi danes dobrih 100 let kasneje lahko kupite klasične
ištrumente, ki igrajo
samodejno (prikazani klavir stane 350.000$)
Električni in elektronski
inštrumenti, ki simulirajo zvoke pravih
inštrumentov
S
pojavom telegrafa (komunikacija z morsjevo abecedo - zvočnimi signali)
se je pojavila potreba po večih različnih tonih, s katerimi so se
komunikacije opravljale. Tudi pri telefoniji se potrebujejo določeni
zvočni signali. V zgodnji dobi telegrafa in telefona so za ustvarjanje
takih signalov uporabljali zobata kolesa. Prvi sintetizatorji zvoka so
delovali na tak način. Napravo je iznašel Thaddeus Cahill
1897 leta
V Ameriki so ustanovili podjetje NY electric music company,
v katerem so bili zaposleni
glasbeniki, ki so igrali na tak velik inštrument. Glasbo so
potem prenašali preko telefonskih žic in
so
jo ljudje poslušali preko telefona.
Slišal pa si jo lahko tudi v hotelskih sobah, lokalih in
posebnih dvoranah. Podjetje je inštrument imenovalo
Telharmonium. Tehtal je več kot 200 ton.
Ljudje so že v časih okoli leta 1900 oboževali takšno vrsto
zabave in bili pripravljeni za poslušanje preko telefona
plačati veliko denarja. (Tako kot danes poslušamo vse več
glasbe s telefonom.)
Doba
lektronskih vakumskih cevi - elektronk.
S pojavom elektronke so pričeli razvijati
ojačevalnike in elektronske sintetizatorje. Glavna predstavnika sta
bila Theremin in
Ondes Marteot.
Theremin je zvenel podobno kot naš inštrument, ki
mu rečemo "pojoča žaga".
Elektronka pa se je kot ojačevalnik pojavila tudi v
inštrumentih z zobatimi kolesci. Razvile so se električne
orgle - Hammond.
Te so z raznimi elektronskimi filtri lahko ponazorile zvoke
veliko
inštrumentov. Najbolje pa so ponazorile zvoke cerkvenih
orgel.
S primernim ojačevalnikom in zvočniki je bil to dosti
cenejši inštrument. Njihov zvok je napolnjeval
veliko cerkva
(še danes se
najdejo kakšne).
Razvoj elektronskih inštrumentov se je nadaljeval in vedno
bolj
so bili uporabljani tako v zabavni kot resni glasbi.
Najvidneši predstavniki v zgodovini glasbe so bili:
Kraftwerk
(nemška glasbena skupna - delovati so pričeli okoli leta
1970)
in Jean Michael Jaree.
(Klikni na spodnji sliki!)
Sliki prikazujeta klasicni sintetizator zvoka s
katerimi se še danes ustvarjajo razni zvočni učinki.
Zvoki, ki jih s klasičnimi sintetizatorji lahko ustvarite.
S pojavoma
računalnika pa se je dalo te instrumente tudi upravljati. To
danes
storimo z datotekami MIDI
MIDI
datoteke lahko predvajamo tudi skoraj na vseh elektronskih
glasbenih inštrumentih, če omogočajo priklop USB ključka ali
pa
imajo vgrajen kakšen drug spominski medij* (sintesizerjih,
digitalnih klavirjih, harmonikah z MIDI dodatkom...).
Če inštrument nima pomnilnika, ga lahko povežemo z drugimi
inštrumenti ali računalnikom uporavljamo z njim na
daljavo. Inštrumente povežemo s posebnim kablom. V
današnjih dneh pa največkrat kar preko USB vmesnika.
*
V šoli imamo
vglasbeni učilnici Clavinovo, ki ima disketno enoto. Z disket z MIDI
datotekami lahko klavir prisilimo, da samodejno odigra melodijo z vsemi
razpoložljivimi zvoki tega instrumenta.
Ustvarjanje
glasbe z računalnikom ima zelo dolgo tradicijo.
Še preden se je uveljavil MIDI, so zvoke iz računalnikov
zvabljali s pomočjo modularnih datotek, ki so poleg podatka o glasbi
(kdaj naj se kaj sliši) s seboj prenašali tudi
zvene teh instrumentov (tem pravimo sempli - zvočni vzorci). Programi
za predvajanje in ustvarjanje takih datotek so še vedno med
nami in se veliko
uporabljajo. Eden takšnih je SunVox, ki
predvaja zvočne datoteke s priponami MOD, S3M, SMP...
Nasplošno takim programom rečemo sekvencerji.
Programi za urejanje glasbe z računalnikom pa so prinesli tudi možnost izpisa notnega zapisa s tiskalnikom.
V preteklosti se je največkrat notni zapis pisalo ročno ali pa so
uporabljali poseben pisalni stroj. Pisanje not je bilo, v primerjavi s
pisanjem na pisalni stroj za besedilo, zelo zamudno.
Vsaka
računalniška zvočna kartica je opremljena z zvoki
vsaj 128 inštrumentov* in se lahko obnaša kot
sintetizator zvoka, na katerega igra računalnik (predvaja MIDI datoteko
v katero so zapisana le navodila za igranje). Velikost take datoteke je
majhna.
Nadgradnja teh datotek so MUS in EMS datoteke, ki poleg navodil
za igranje vsebujejo tudi besedilo in druge oznake, ki se
zapišejo v notno črtovje.
*
Zvočne kartice,
ki so nemenjene glasbeni produkciji, lahko zvočne vzorce (pravimo jim
sampli) tudi spreminjajo in namesto zvokov 128 različnih instrumentov
odigramo 128 različnih zvokov enega instrumenta...
Lahko pa
namesto "vgrajenih" instrumentov uporabimo posebne programske
instrumente, ki prevzamejo vlogo instrumentov v zvočni kartici. Takim
programskim dodatkom rečemo VST instrumenti. Podobno kot VST
instrumenti delujejo tudi VST zvočni učinki (odmev, reverb, posebni
kitarski učinki...)
Vkolikor
imamo klaviature, jih prav tako lahko priključimo na računalnik
(poseben MIDI vmesnik ali USB). Preko njih lahko podatke v računalnik
vnašamo, ali pa računalnik preko teh klaviatur igra glasbo.
V zadnjem času ob razmahu hitrega interneta
se na spletu
pojavlja veliko raznih spletišč, ki omogočajo glasbeno
ustvarjanje. Tako na področju snemanja zvokov, kot ustvarjanja glasbe.
Ta spletišča delujejo v vseh programskih okoljih, zato so
nekatera od njih postala zelo priljubljena.
Tak
primer sta AudioSauna ali pa OnlineSequencer (najdete pa še
mnogo drugih).